V Makarski sem pričakovala, po pripovedovanjih, navpično strmo pot do plaže, po kateri bom izpustila dušo in zadnji dih. Termometer v avtu je kazal junija 34 stopinj, ko sem zavila v Makarski na križišču iz Jadranske magistrale nekam dol, kjer bi moralo biti morje. Pričakale so me rampe, kune in evri, in polna parkirišča. Po 15 minutah kroženja, dveh prijaznih opozorilih domačinov o pajkih, sem sklenila, da bom parkirnino pojedla in pokurila, 10-20€, in zapeljala nazaj na magistralo, ter parkirala za domačinom ob cesti, ter preverila, kaj meni o tem: »Ej, Slovenko, pa možemo se mi i ženiti i razvoditi, a avto če te na ovom mjestu čekat, samo ne brini, kupaj se, uživaj, vidmo se na fešti u večer!«
600 metrov po razgretem asfaltu do plaže sploh ni bil noben problem, če nisi invalid. Makarska sploh ni tako zelo strma. In tam, ko se to odpre, junija, ko izpod dišečih borovcev, mogočnih zelenih dreves zadiši morje, ko se senca odmakne in razpre pogled, je svet tvoj.
Svetlikajoči toni modro zelene žive barve, ki se jim ni mogoče upreti, samo stopaš naravnost proti svežini, jo začutiš na stopalih in se samo prepustiš, da te objame in boža, prevzame vso težo telesa in duha, samo prepustiš se tej lepoti, lebdiš lahkotno in veš, da si v raju.
Plaža, kot iz sanj, in nad njo gromozanska mogočna planina, skoraj grozeče opozarja, kako nepomemben si ti, kako enostavno ti ta lepota odnese vse, kar te drugje tišči k tlom. Vendar pa tega občutka noben aparat ne more zajeti, slika niti približno ni to, kar vidijo oči. Plaža je bajna.
Sredi sezone pa je to vrvež, brisača pri brisači, človek ob človeku, vsaki 2 minuti gre mimo prodajalec, ki kriči : »Krofneee!« , in za njim že drugi : »Kkkukuruz, majs, kukuricaaa!«
Makarska pa je tudi precej veliko mesto, videla sem čudovito sprehajalno pot, ki se vije ob plaži in na polotok Svetega Petra, razgledi tukaj so nepozabni, lepo cerkev Svetega Marka in ogromno drugih stvari, ki potrjujejo, da je Makarska zelo primerna tudi za daljši dopust, veliko je za raziskati, ponudbe je na vsakem koraku ogromno.
Pa tudi cene so me prijetno presenetile, nič kaj posebej dražje ni kot drugje. Vedno znova pa mi je pogled uhajal na Biokovo, nisem se mogla nagledati te planine, občutek, kot da nikakor ne spada tja, pa je tako zelo blizu. In tako drugačna. Na vsakem vogalu so ogromne trgovine, med njimi tudi Lidl.
In pa na tisoče zaklenjenih ljubezni.
Zanimivo pa mi je bilo, da zvečer po 20.uri niso kuhali več kave, niti v enem lokalu ob sprehajalni poti.
No, in v Makarski je seveda treba videti Nugal. Da kolesariti tja ni dobro, sem se prepričala po poti nazaj, pot je res ob morju, ampak na pečini, nezaščitena, mala nezgodica, pa… jooojme… pečine so visoke.
In grem z navigacijo, peš, da pokurim sladoled in okusno pico, po parku Osejava, krepko čez 30 stopinj je, pot je ponekod brez sence, sreča, da imam dovolj tekočine sabo. Gozd je lep, po dobre pol ure hoje precej neprijetno presenečenje. Potok odpadne vode, smeti, odpadki, škoda, prav srce me boli, kaj človek dela tej čudoviti naravi, smrad po kanalizaciji.
Ampak dobro, navigacija me vodi naprej, pot je vedno slabše prehodna, a nič zato, vse spada v doživetja.
Navigacija mi pravi, da je do plaže še samo 100 metrov, čujem šumenje valov, skozi drevesa se začne videti modrina, 30 metrov, čudno, da ne vidim plaže? 10 metrov… zagledam vrhove dreves, bel pesek, morje… tam daleč… 2 metra… ojjjooooj…še korak, dva naprej… sem nad prepadom, 20, 30 metrov, tik nad plažo in nad vrhovi dreves na plaži. Previdno se umaknem nazaj, navigacija pa : » Your destinations is 3 meters in oposite direction. Make an U-turn! Make an u-turn! 3 meters to your destinaton! Make 3 meters to reach your destination!« Sem jo morala ugasniti. Mislim, da me je poskušala umoriti.
No, prava pot na Nugal plažo je ob morju.